Skoči na vsebino

INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA

 

Pravica dostopa do informacij javnega značaja je temeljna človekova pravica, zagotovljena v drugem odstavku 39. člena Ustave RS. Konkretizacijo te pravice predstavljata:

 

Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) in

 

 

Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja.

 

Slovensko ureditev uvrščamo med najbolj transparentne, ne le zato, ker med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, temveč tudi zaradi same definicije informacije javnega značaja.

 

Informacija javnega značaja je po določilu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja:

-        informacija mora izvirati iz delovnega področja organa

-        organ mora z njo razpolagati

-        nahajati se mora v neki materializirani obliki.

 

Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi, nahaja pa se lahko tudi v obliki dokumenta, ki ga je organ pridobil od drugih oseb. Velja načelo materializirane oblike. Dokument mora v času odločanja obstajati, organ ga ni dolžan ustvariti na zahtevo prosilca.

 

Odgovori na vprašanja, pojasnila, obrazložitve, komentarji, analize stanj, izdelava statistike in podobno niso informacije javnega značaja.

 

V postopku dostopa do informacij javnega značaja prosilcu ni potrebno izkazovati pravnega interesa, ampak lahko do njih dostopa vsakdo z dejanskim interesom.