Skoči na vsebino

NOVICA

15. 3. 2017

15.MAREC SVETOVNI DAN POTROŠNIKOV - Zagotavljanje varne hrane in pravic potrošnikov

Oskrba z varno hrano, ki ne ogroža zdravja potrošnikov zaradi fizikalnih, kemijskih, bioloških ali drugih vrst onesnaževal, je temelj zdrave prehrane in pomemben Dejavnik varovanja zdravja potrošnikov. Zato si v celotni živilski verigi odgovornost delijo tako primarna proizvodnja (kmetijstvo), sekundarna proizvodnja (živilska industrija) kot trgovci, ki živila prodajajo, in nenazadnje tudi potrošniki s svojim ustreznim ravnanjem in pripravo živil pred uživanjem. Država prevzema tudi svoj del odgovornosti s tem, da poskrbi za pripravo ustrezne zakonodaje in učinkovit sistem za nadzorovanje zagotavljanja varne hrane. Prehrana je eden pomembnejših dejavnikov tveganja za zdravje. Na zdravje lahko prehrana vpliva tako z vidika nepravilnega izbora živil glede na hranilno sestavo in režim prehranjevanja kot z izpostavljenostjo različnim dejavnikom tveganja v živilih, ki lahko povzročijo škodljive vplive na zdravje. Prehranjujemo se vsakodnevno, večkrat na dan, od rojstva do smrti, torej je prehranjevanje običajna rutinska dejavnost, ki močno sovpada še s področjem varstva potrošnikov in zagotavljanjem varne hrane. Pravice potrošnikov mirno lahko vključimo v širše področje človekovih pravic, saj smo vsi v bistvu potrošniki. Po Zakonu o varstvu potrošnikov je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Že leta 1962 je Kennedy, takratni predsednik ZDA, definiral potrošnika kot največjo pomembno ekonomsko skupino ljudi, ki vpliva in je pod vplivom različnih javnih in privatnih ekonomskih odločitev, njihovo mnenje pa je pri tem največkrat preslišano.

1         PRAVICE POTROŠNIKOV

 Z vidika pristojnosti Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) so najbolj pomembne tri osnovne pravice potrošnikov in sicer:

  • Pravica do varnosti – torej pravica do varnih živil na trgu, ki  ne predstavljajo tveganja za zdravje potrošnika;
  • Pravica do obveščenosti, ki jim omogoča razumljive in poštene informacije o živilih. To je danes še posebej pomembno, saj sodobne informacijske tehnologije omogočajo potrošniku dostop do velikega števila informacij, kar po eni strani prispeva k večji obveščenosti, po drugi strani pa mu je ravno zaradi preobilice informacij včasih težko izbrati pravo, neodvisno in zanj koristno informacijo;
  • Pravica do izbire – ki potrošniku omogoča svobodno odločanje na trgu. Na voljo mora imeti različne izdelke, različnih kakovosti po različnih cenah;

 1.1         PRAVICA POTROŠNIKA DO VARNOSTI

 Odgovornost za varno hrano si delijo nosilci dejavnosti proizvodnje živil in prometa z njimi, država in potrošniki. Z varnostjo definiramo tiste lastnosti, ki zagotavljajo,  da je izdelek, ki je namenjen uživanju, varen, torej nima škodljivih učinkov na zdravje potrošnika. Tak izdelek pa zagotovimo, če se izognemo dejavnikom tveganja ali jih spravimo na sprejemljiv nivo (biološkim, kemijskim in fizikalnim).

Temelj zakonodaje na področju varnosti živil predstavlja Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane. Omenjena Uredba je podala osnovna načela glede varnosti hrane v Evropi, hkrati pa pojasnila nov pristop ''od vil do vilic'' oz. tako imenovano uporabo dobre prakse  s področja varnosti živil ter kontrole na vsakem koraku živilske verige skupaj z njeno sledljivostjo prav do surovine. Potrošniki doživljajo varnost hrane na specifičen način, strah jih je, ne samo da bi ogrozili svoje zdravje, ampak da bi bili žrtev nepoštenih praks. Tveganja, ki jih zavestno prevzamejo, saj imajo na to vpliv (prehitra vožnja, tvegan življenjski slog, kajenje), jih ne skrbijo, medtem ko jih tveganja, na katere nimajo vpliva (dodatki v hrani, ostanki pesticidov, okoljska onesnaževala, gensko spremenjeni organizmi-GSO) zelo skrbijo.

Večje zaupanje potrošnikov v varnost hrane lahko izboljša učinkovita zakonodaja, ki omogoči in spodbuja razvoj najboljših praks na področju obveščanja o tveganju). Kljub temu pa je treba poudariti, da so potrošniki zadnji člen v živilski verigi. Popolnoma varno živilo, posredovano kupcu oz. potrošniku, mora takšno ostati do trenutka zaužitja, torej mora potrošnik ustrezno ravnati z živilom na poti do doma, med shranjevanjem in pripravo obroka.

 1.2         PRAVICA POTROŠNIKA DO OBVEŠČENOSTI

Ena od strategij ES je izboljšati možnost potrošnikom za sprejemanje boljših, zdravju koristnih odločitev o njihovem zdravju in interesih. To pomeni zagotoviti ustrezno usposobljenost, ozaveščenost in informiranost vseh potrošnikov. Za zagotovitev pravic potrošnikov in njihove varnosti je nujno potrebno, da jih o varnosti živil in morebitnem tveganju čim bolje informiramo, še posebej bolj ranljive skupine populacije, kot so otroci, nosečnice, kronični bolniki.

 1.2.1        Sistemi za obveščanje potrošnikov


Cilji tako vladnih kot nevladnih potrošniških organizacij so: izobraževanje in informiranje potrošnikov, varovanje njihovega zdravja, interesov in pravic – le da imajo različne pristojnosti. Vladne organizacije skrbijo predvsem za oblikovanje, vodenje potrošniške politike ter pripravo in izvajanje zakonodaje s področja varstva potrošnikov. Vzpostavljanje dialoga s potrošniki je še posebej pomembno za pravočasno komuniciranje vseh vrst potencialnih tveganj: bioloških, kemijskih in fizikalnih, še posebej v primeru, kadar tveganja z zdravstvenega stališča še niso v celoti ocenjena in jasno opredeljena. V ta namen se je v ES tudi razvil hitri sistem obveščanja za varno hrano in krmo (angleško: Rapid Alert System for Food and Feed – RASFF), ki naj bi poskrbel za pravočasno odzivanje in ukrepanje vseh vpletenih. Komuniciranje tveganja (angleško: risk communication) ima posvetovalno funkcijo, funkcijo vodenja interaktivnega dialoga s potrošniki na osnovi povratnih informacij in izmenjave informacij o naravi tveganja ter ukrepov za njihovo obvladovanje.

Nevladne potrošniške organizacije imajo pomembno vlogo na področju razvijanja znanja in zavesti, svetovanja potrošnikom in zastopanja njihovih interesov na različnih za njih pomembnih področjih.

1.2.2        Primerjalno testiranje blaga in storitev

Primerjalno testiranje blaga in storitev je posebna oblika tržnega pregleda in preverjanja kakovosti izdelkov in storitev na trgu, ki ga zaradi zagotavljanja neodvisnosti rezultatov testov organizira in vodi neodvisna, nevladna potrošniška organizacija (v nadaljevanju NVPO). Bistvo je, da se testiranja opravljajo med istovrstnimi izdelki različnih proizvajalcev (na primer: testiranje marmelad, sadnih sokov…). To je koristen način obveščanja potrošnikov, da lahko med različnimi proizvajalci in njihovo ponudbo, prepozna razliko v kakovosti izdelkov in se lažje odloči za nakup.

Informacije o rezultatih primerjalnega testiranja so za potrošnika tržno napotilo, ki ni pod vplivom interesov ponudnikov. Potrošniku omogočajo poleg absolutne najboljše med istovrstnimi izdelki tudi relativno izbiro (najboljše glede na to, kakšno raven kakovosti posameznik potrebuje oziroma si jo lahko privošči).

Rezultati primerjalnih testiranj so dragocena informacija tudi za ponudnike. Iz rezultatov testov zvedo, kako so bili njihovi proizvodi ocenjeni, kakšna je raven kakovosti njihovih izdelkov/storitev v primerjavi z istovrstnimi (torej konkurenčnimi) izdelki. Dosežen dober rezultat na testu pomeni za ponudnika tudi prednost pred konkurenco.

1.2.3        Označevanje živil

Označevanje živil ima zelo pomembno vlogo v procesu obveščanja potrošnikov. Označevanje živil je katerakoli informacija na označbi živila in mora biti razumljiva povprečnemu potrošniku ter ne sme zavajati. Dejstvo je, da označbe tudi predstavljajo, priporočajo proizvode in izražajo proizvajalčevo podobo. Torej označevanje živil ne predstavlja samo vidik varnosti, ampak tudi etični vidik, saj potrošnik ne more preveriti navedb na označbi. Splošno označevanje živil je enotno za vse države članice Evropske skupnosti (ES) - vključno z navajanjem sestavin, kar predpisuje Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom. Označevanje živil (splošno, označevanje hranilne vrednosti, označevanje zdravstvenih in prehranskih trditev) je urejeno z ustrezno zakonodajo. Princip, na katerem temeljijo ta prizadevanja, je jasen – samo ustrezno obveščen in informiran potrošnik ima možnost svobodne izbire, je sposoben opraviti zanj ustrezno oz. zdravju koristno izbiro. Da bi to zares polno zaživelo, je nujno potrebno vložiti več napora v ozaveščanje in usposabljanje potrošnikov, da bi razumeli označbe na živilih.


1.3         PRAVICA POTROŠNIKA DO IZBIRE

 Pravica do izbire se prične že s tem, da imajo potrošniki sploh dostop do raznovrstnih živil, torej govorimo o raznovrstni ponudbi. V razvitem svetu globalizacije to seveda ni problem, bolj je zaskrbljujoče dejstvo, da se potrošniki v poplavi ponudbe ne znajdejo najbolje. Za ustrezno obveščanje poskrbijo tako nosilci dejavnosti kot država z zakonodajo, s čimer zadostimo potrošnikovi osnovni pravici do izbire. Svoboda je v tem, da imajo potrošniki možnost izbire pod pogojem, da imajo znanje, ki jim omogoča razumeti vse navedbe na označbi – tako obvezno označevanje kot prostovoljne izjave, ki jih nosilci radi sporočajo v promocijske namene. Prostovoljno označevanje je močno marketinško orodje, ki se ga zavedajo tako nosilci živilske dejavnosti kot država, ki mora ščititi potrošnike pred zavajanjem in drugimi nepoštenimi praksami.


2         ZAKJUČEK

Z vidika zagotavljanja varne hrane in pristojnosti UVHVVR, je potrebno poudariti pravice potrošnikov do varnosti, obveščenosti in izbire.

Vsa živila na trgu morajo biti varna, kakovost izdelkov je pa lahko različna (glede hranilne sestave, senzoričnih lastnosti - kot so videz, okus, vonj, tekstura..). Potrošnik ima pravico da izbira med istovrstnimi izdelki različnih kakovosti. Vendar je obvezno, da je o teh razlikah oziroma sestavi in lastnostih izdelka potrošnik obveščen. Na označbi mora prejeti vse potrebne informacije o izdelku, da lahko sprejme koristno odločitev o nakupu. Splošno označevanje živil je enotno za vse države članice Evropske skupnosti (ES) - vključno z navajanjem sestavin, kar predpisuje Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom.

Kadar pa se pojavljajo razlike v kakovosti istovrstnega živila iste blagovne znamke (razlike v hranilni vrednosti, senzoričnih lastnostih, kot so: barva, okus, vonj, tekstura), pa ocenjujemo, da gre za nepošteno prakso in zavajanja potrošnika. Pošteno bi namreč bilo, da je enak izdelek iste blagovne znamke na celotnem tržišču evropske skupnosti enake kakovosti, saj potrošnik to pričakuje. Blagovna znamka iste vrste izdelka, bi morala biti v vseh državah Evropske skupnosti enaka.

Slovenija aktivno sodeluje v skupini za goljufije na področju živil (angleško Food Fraud), ki deluje na nivoju Evropske skupnosti. Lansko leto se je vzpostavila tudi računalniška aplikacija namenjena za komunikacijo in obveščanje na področju potvorb z živili med državami članicami in Evropsko komisijo. Vse to prispeva, da smo o primerih nepoštenih praks obveščeni na učinkovit način. V kolikor prejmemo informacijo o sumu na potvorbo, ki bi se lahko pojavila tudi v Sloveniji, opravimo dodatno poizvedovanje, in/ali inšpekcijske preglede ter po potrebi tudi vzorčenje za laboratorijske analize.

Uredba (Uredba, 2002), ki predstavlja krovno zakonodajo na področju živil, daje podlago za zagotavljanje visoke ravni varovanja zdravja ljudi in interesov potrošnikov (zagotovitev pravice do varnosti in izbire) v zvezi z živili. Cilj živilske zakonodaje je preprečiti:

  •   goljufive ali zavajajoče postopke,
  •   ponarejanje živil in
  •   naklepno kaznivo dejanje.

Zato za UVVHVVR predstavlja izziv na področju zagotavljanja vrne hrane ravno pravočasno prepoznavanje dejavnikov tveganja, določanje stopnje tveganja in izvajanje učinkovitih ukrepov, s ciljem varstva potrošnikov pred nepoštenimi praksami in zaščite javnega zdravja.

 ______________________________________________________________________________

Viri:

Chen, M.F. (2008). Consumer trust in food safety – a multidisciplinary approach and empirical evidence from Taiwan. Risk Analysis, 18(6), 1553–1569.

Dagevos, H. (2005). Consumers as four-faced creatures. Looking at food consumption from the perspective of contemporary consumers. Appetite, 45(1), 32–39.

EUFIC - European Food Information Council. (2004). The Basics: Backgrounder on food safety. Dokument dobljen 20. 4. 2009 na http:/www.fao.org/en/quickfacts/food_safety.htm#14

Jevšnik, M., Hoyer, S., Raspor, P. (2007). Food safety knowledge and practices among pregnant and non-pregnant women in Slovenia. Food Control, 19(5), 526–534.

Good, J., Beardsworth, A., Haslam, C., Keil, T., Sherratt, E. (1995). Dietary dilemmas: nutritional concerns of 1990s.

British Food Journal, 97(11), 3–12.

Devcich, D. A., Pederson, I. K., Petrie, K. J. (2007). You eat what you are: modern health worries and the acceptance of natural and synthetic additives in functional foods. Apetite, 48(3), 333–337.

Miklavčič, B. (2002). Vloga potrošnikov in potrošniških organizacij pri zagotavljanju varnih živil. V P. Raspor (ur.), Priročnik za postavljanje in vodenje sistema HACCP. (str. 545–550). Ljubljana, Slovenski inštitut za meroslovje: Biotehniška fakulteta, oddelek za živilstvo.

Golob, T., Jamnik, M. (2004). Vloga senzorične analize pri zagotavljanju varnosti živil. V L. Gašperlin, B. Žlender, (ur.), Varnost živil/22.Bitenčevi živilski dnevi (str. 101–115). Radenci, Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo.
 
Hobbs, J. E., Kerr, W. A., 2006. Consumer information, labelling and international trade in agri-food products. Food Policy, 31(1), 78–89.

Kennedy, J.F. (1962). Special Message on Protecting the Consumer Interest Statement  read by President John F. Kennedy Thursday, 15 March 1962. Pridobljeno 19. 2. 2008 na

www.consumersinternational.org/shared_asp_files/uploadedfiles/4F4F223B-73E3-

Kleter, G. A., Prandini, A., Filippi, L., Marvin, H. J. P. (2009a). Identification of potentially emerging food safety issues by analysis of reports published by the European Community's Rapid Alert System for Food and Feed (RASFF) during a four-year period. Food and Chemical Toxicology, 47(5), 932–950.

Meulen, B., Velde, M. (2006). Modern European food safety law. V P. A. Luning, F. Devlieghere, R. Verhé (ur.), Safety in the agri-food chain (str. 559–646). Wageningen, Academic Publishers The Netherlands.

Recek, M., Povhe-Jemec, K., Triler, M. (2007). Ali jemo varno hrano? Vloga Ministrstva za zdravje pri zagotavljanju varne hrane. V D. Rugelj (ur.), Varna in zdrava hrana na mizi potrošnika, Zbornik predavanj (str. 7–16). Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Visoka šola za zdravstvo.

Meško, G. (2002). Osnove preprečevanja kriminalitete. Ljubljana, Visoka policijsko- varnostna šola.

Nauta, J., Maarten, N. J., Fisher, A. R. H., Van Asselt, E. D.,  De Jong, A. E. I. (2008). Food Safety in the Domestic Environment: The Effect of Consumer Risk

Information on Human Disease Risks. Risk Analysis, 28 (1), 179.

Rongguang, Z., Kent, G. (2004). Human rights and the governance of food quality and safety in China. Asia Pacific Journal of Clinical Nutrition, 13(2), 178–183.

Maučec-Zakotnik, J., Hlastan Ribič, C., Poličnik, R., Pavčič, M., Pokorn, D., Gabrijelčič Blenkuš, M. (2005). Resolucija o nacionalnem programu prehranske politike V R. Poličnik, E. Mičović, C. Hlastan Ribič (ur.), Nacionalni program prehranske politike za obdobje 2005–2010. Ljubljana, Ministrstvo za zdravje.

Uredba (ES) št.178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane. (2002). Uradni list Evropske unije, (L 31).

Van der Wijngaart, A. W. (2002). Nutrition labelling: purpose, scientific issues and challenges. Asia Pacific Journal of Clinical Nutrition, 11 (2), S68–S71.

Cheftel, J. C., 2005. Food and Nutrition labelling in the European Union. Food Chemistry, 93(3), 531–550.

Zakon o varstvu potrošnikov [ZVPot]. (2004). Uradni list RS, št. 98/2004.