Skoči na vsebino

OZNAČEVANJE ŽIVIL

Namen zakonodaje, ki ureja področje označevanja, je omogočiti potrošnikom razumljive in ustrezne informacije o vsebini in sestavi živilskih izdelkov.

 

Označba na živilu je vir informacij in predstavlja komunikacijo med proizvajalcem oziroma prodajalcem na eni strani in med kupcem oziroma potrošnikom na drugi strani. Za kupca oziroma potrošnika je najpomembnejše, da označba na živilu vsebuje vse potrebne  informacije o živilu, kar mu omogoči ustrezno izbiro in uporabo živila.

Podatki na označbi morajo biti točni, nedvoumni in dobro vidni ter ne smejo zavajati potrošnika.

 

 

- Splošno označevanje je enotno za vse države članice EU in velja od 13. decembra 2014. Predpisano je v Uredbi (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004.

  

Uredba združuje in posodablja dve področji zakonodaje o označevanju živil: splošno označevanje živil in označevanje hranilne vrednosti živil, ki ju obravnavata direktivi 2000/13/ES in 90/496/EGS.

 

- Osnovne informacije glede uporabe nove uredbe:

 55. člen Uredbe (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom določa, da se uredba uporablja od 13. decembra 2014, razen točke (l) člena 9(1) (označba hranilne vrednosti), ki se uporablja od 13. decembra 2016, in dela B Priloge VI (posebne zahteve v zvezi s poimenovanjem »mleto meso«), ki se uporablja od 1. januarja 2014.

 

Prostovoljno označevanje hranilne vrednosti mora biti med 13. decembrom 2014 in 13. decembrom 2016 skladno s členi 30 do 35.

 

Živila, ki so bila dana v promet ali označena do 13. decembra 2014 in niso skladna z zahtevami te uredbe, se lahko tržijo do odprodaje zalog, kar je omogočalo proizvajalcem ustrezno prilagoditev.

 

 

- Definicija "POREKLO/IZVOR"
Sporočilo vezano na redakcijsko (lingvistično) spremembo Uredbe EU 1169/2011 v delu definicij poreklo/izvor, ki je bila objavljena v   Uradnem listu Evropske unije L 331 iz dne 18.11.2014. Ta sprememba se smiselno uporablja tudi v povezavi Uredbe (EU)1337/2013, saj je to izvedbena uredba, ki temelji na Uredbi EU št. 1169/2011, s tem so izrazi poreklo (origin) poenoteni v vseh predpisih EU kot tudi v slovenskih verzijah evropskih predpisov vezanih na živila (carinska nomenklatura, tržni standardi, informacije potrošnikom).
Popravek Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (UL L 304, 22.11.2011).

 

 

 

- Evropska komisija je 3. 12. 2015 sprejela poročilo o transmaščobnih kislinah (TMK) v živilih, ki jih zaužijemo na ozemlju Evropske unije

 

Transmaščobne kisline (TMK) so posebna vrsta maščobe, ki v največji meri lahko nastajajo pri procesu delne hidrogenacije rastlinske maščobe, zato se največja količina le-teh nahaja v živilih, ki vsebujejo to sestavino. Čeprav so v zadnjih letih odgovorni proizvajalci živil z uvedbo novih tehnologij in kakovostnejših surovin uspeli bistveno zmanjšati količino TMK v rastlinskih maščobah in živilih, le-to - verjetno zaradi cenovnih razlogov - ni splošna praksa. Transmaščobne kisline v živilih škodujejo zdravju, saj uplivajo na nastanek srčno-žilnih bolezni.

 

Potem, ko so nekatere države sprejele omejitve glede trženja živil z vsoko vsebnostjo TMK, se je razprava o tem začela tudi na ravni Evropske unije. Evropska komisija je pripravila zgoraj omenjeno poročilo o izpostavljenosti populacije TMK, na osnovi katerega lahko pričakujemo sprejetje enotnih ukrepov na celotnem območju Evropske unije.

To poročilo analizira, kako učinkoviti so lahko različni ukrepi, vezani na TMK za celotno Evropsko unijo, tako iz vidika morebitnih zdravstvenih koristi za potrošnike, kot tudi iz vidika morebitnih bremen za proizvajalce hrane. Možne rešitve so naslednje:

- obvezno označevanje TMK v okviru hranilne tabele,

- prostovoljni način označevanja živil z nižjimi vsebnostmi TMK na podoben način, kot so predpisane zdravstvene in prehranske trditve na živilih,

- zakonsko omejiti količino TMK v živilih.

Tretji predlog bi bil iz vidika javnega zdravja, varstva potrošnikov in združljivosti z enotnim trgom zelo učinkovit, vendar bi za tak ukrep potrebovali več statistično reprezentativnih podatkov o vnosu rizičnih živil med različnimi skupinami potrošnikov v  različnih državah Evropske unije, da bi lahko EFSA pripravila oceno tveganja, ki bi bila osnova za zakonsko določeno količinsko omejitev TMK v živilih.

 

Več o tem je napisano v spodaj pripetem Poročilu Evropske komisije o transmaščobnih kislinah z dne 3. 12. 2015.

 

 

- Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju pooblastila, prenesenega na Komisijo v skladu z Uredbo (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom

Uredba o informacijah o živilih št. 1169/2011 se uporablja v praksi le nekaj dlje kot eno leto, vendar še ne v celoti. Komisija sprejme na osnovi navedene Uredbe več poročil povezanih s vsebino informiranja potrošnikov ter upoštevajoč vsebino uredbe in zaključkov obveznih poročil lahko sprejme več delegiranih aktov Komisije. Pomembno je poudariti, da se Uredba uporablja šele od 13. decembra 2014, nekatere določbe vezane na obvezno označevanje hranilne vrednosti pa se bodo začele uporabljati šele 13. decembra 2016. Do zdaj je Komisija sprejela delegirane akte o odsotnosti ali zmanjšani prisotnosti glutena v živilih, nekaterih žitih, ki povzročajo alergije ali preobčutljivost, živilih z dodanimi fitosteroli in fitostanoli ali njihovimi estri ter obvezno označevanje kraja vzreje in zakola nekaterih vrst mesa (Uredba EU št. 1337/2013). Delegirani akt o opredelitvi namensko proizvedenih nanomaterialov je Evropski parlament zavrnil. Ker se bo Uredba v celoti začela uporabljati šele od 13. decembra 2016, je treba nadalje preučiti dojemanje potrošnikov, preden se lahko sprejmejo odločitve o ustrezni uporabi navedenih delegiranih pooblastil.

Več o tem je opisano v Poročilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 11. 3. 2016.

 

 

 - Več informacij o označevanju lahko najdete na naslednji spletni strani DG SANCO, Food safety - Labelling&Nutrition

 

 

Razno:

 

 

Splošno označevanje - zakonodaja:

 

Slovenska zakonodaja

  • Uredba o izvajanju uredbe (EU) o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom (Uradni list RS, št. 6/2014)
  • Pravilnik o posebnih zahtevah glede označevanja in predstavljanja  predpakiranih živil (Uradni list RS, št. 83/2014)
  • Pravilnik o spremembah in dopolnitvi Pravilnika o posebnih zahtevah glede označevanja in predstavljanja predpakiranih živil (Uradni list RS, št. 74/2016)
  • Pravilnik o splošnem označevanju živil, ki niso predpakirana (Uradni list RS, št. 66/2016)
  • Pravilnik o spremembah pravilnika o splošnem označevanju živil, ki niso predpakirana (Uradni list RS, št. 8/2017)

 

 

Evropska zakonodaja