Skoči na vsebino

ZAGOTAVLJANJE ZDRAVJA ŽIVALI V SLOVENIJI

Povzetek


Človekova skrb za zdravje živali sega daleč v zgodovino. Odkar je človek udomačil živali in jih uporablja za hrano, pomoč in družbo, skrbi tudi za njihovo zdravje. Pristopi do zagotavljanja zdravja živali so se skozi zgodovino spreminjali prav tako, kakor so se spreminjale razmere, načini reje in rabe, bolezni, diagnostika in zdravljenje. Vse to pa je tesno povezano z napredkom veterinarske medicine in veterinarskega poklica.

Članek predstavlja del zgodovine zagotavljanja zdravja živali v Sloveniji, opisuje trenutno stanje in izpostavlja izzive za prihodnost.


V Sloveniji so bile po drugi svetovni vojni uspešno izkoreninjene nekatere bolezni, ki so povzročale veliko gospodarsko izgubo in predstavljale nevarnost prenosa na ljudi. Na podlagi večletnih programov je veterinarska služba izvajala programe spremljanja nekaterih bolezni.


Rezultat dela in sredstev, vloženih v programe ohranjanja zdravja živali, je priznanje zdravstvenega statusa države, uradno proste nekaterih bolezni, ki ji zagotavlja nemoteno trgovanje. Ob tem so se razvijali tudi sistemi identifikacije živali, poročanja, spremljanja in nadzora bolezni.


Zaradi vse večje globalizacije in klimatskih sprememb se v zadnjih letih soočamo s pojavom bolezni, ki v preteklosti niso bile prisotne v našem prostoru, oziroma s ponovnim pojavom že izkoreninjenih bolezni. Zagotavljanje zdravja živali bo v prihodnosti usmerjeno zlasti v preventivne ukrepe, izobraževanje in osveščanje ter porazdelitev odgovornosti.

 

Zgodovinski pregled bolezni na področju Slovenije

 

Bolezni živali, ki so v preteklosti na Slovenskem povzročale največ škode, so bile: slinavka in parkljevka; rdečica prašičev, ki je bila stalno prisotna, pogosto v hudih septikemičnih oblikah; klasična prašičja kuga, ki se je redno vnašala iz drugih jugoslovanskih pokrajin; vranični in šumeči prisad v mnogih distriktih; kolera perutnine ter huda gniloba čebelje zalege. Steklina je bila nenehno prisotna. Na Primorskem je bila prisotna bruceloza. Tuberkuloza govedi ni bila razširjena v večjem obsegu. Evidentiranih primerov smrkavosti - maleusa ter spolne kuge konj – durine je bilo zelo malo. S pospeševanjem perutninarstva je postajal pogost kokošji tifus. Tik pred začetkom druge svetovne vojne se je razširila nalezljiva ohromelost prašičev in povzročila veliko gospodarsko škodo, ker ni bilo zaščitnega cepiva niti zdravil za to bolezen. V manjšem obsegu so se pojavljale tudi druge bolezni živali (2, 3).


Od zoonoz, ki so ogrožale zdravje ljudi, je treba omeniti predvsem steklino. Na Slovenskem je za steklino skoraj vsako leto umrlo nekaj ljudi. Bili so tudi primeri vraničnega prisada pri ljudeh, večinoma s smrtnim izidom. Infekcije ljudi z bacili rdečice so bile pogoste predvsem pri klavcih bolnih prašičev. Za brucelozo je na Primorskem zbolelo precej oseb, v drugih krajih po Sloveniji pa le posamezniki (4).


Pri zatiranju bolezni živali so veterinarji v osnovi uporabljali: ugotavljanje kliničnih znakov, zaporo oziroma karanteno, neškodljivo odstranjevanje živalskih trupel in surovin, čiščenje in razkuževanje, nadzor prometa in sejmov ter podobno.

Stanje glede nekaterih bolezni se je zaradi vojn in posledično slabih življenjskih pogojev drastično poslabšalo v sredini prejšnjega stoletja. Tako je urbana steklina, ki je dosegla vrhunec prav v letih po drugi svetovni vojni, predstavljala veliko nevarnost za zdravje ljudi in živali. Zato je takratna veterinarska služba uvedla stroge ukrepe, ki so obsegali obvezno cepljenje psov proti steklini, kontumac ter nadzor potepuških živali. Po zaslugi teh ukrepov je bila urbana oblika stekline izkoreninjena v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja. Zadnji primer stekline pri ljudeh je bil potrjen leta 1950.