STEKLINA

 



 

O steklini


Steklina je ena najstarejših poznanih zoonoz – bolezni, ki se prenašajo z živali na ljudi in obratno. Povzročajo jo Lyssa virusi iz družine Rhabdoviridae in lahko prizadene vse sesalce, vključno z ljudmi.

Bolezen se prenaša preko okužene sline – z ugrizi, opraskaninami okuženih živali, pa tudi preko poškodovane kože in sluznic. Inkubacijska doba je zelo različna, večinoma traja 2 do 3 mesece (2 tedna do 6 let glede na poročila). Inkubacijska doba je odvisna od mesta ugriza oziroma vstopa virusa v organizem, količine virusa in tipa virusa.

Steklina je razširjena širom po svetu. Več kot 55.000 ljudi umre za steklino vsako leto. Večina vseh smrtnih žrtev med ljudmi je v Aziji in Afriki, in sicer kar 95%. Smrtni primeri med ljudmi so večinoma posledica ugriza steklega psa. Od 30 do 60% žrtev zaradi ugrizov psov je otrok, mlajših od 15 let.


 

Znaki bolezni pri živalih


 


Klinični znaki so lahko različni pri posameznih vrstah živali.


Bolezen se pojavlja v več fazah:

 

  • prodormalna faza: po določeni inkubacijski dobi se pojavijo klinični znaki bolezni. V prvi fazi, ki ponavadi traja 1 do 3 dni, se pojavijo manjše spremembe v vedenju, npr. agresivnost, dnevna aktivnost nočnih živali, pri divjih živalih neizražen strah pred ljudmi, spremenjen apetit;
  • eksitacijska (furiozna) faza: prodromalni fazi sledi obdobje vzdražljivosti in agresivnosti. Živali pogosto grizejo karkoli. Po pojavu krčev lahko nastopi smrt, tudi pred nastopom paralitične faze;
  • paralitična faza: za to fazo je značilna nezmožnost požiranja, zaradi katere se pojavi značilna penasta slina okrog ust. Pri nekaterih živalih se pojavi ohromelost, najprej zadnjih okončin, ki nato napreduje v popolno ohromelost, ki se konča s smrtjo


Znaki bolezni pri ljudeh



 

Epidemiologija bolezni


Razen posamičnih držav, ki se smatrajo za proste stekline, se le-ta pojavlja po celem svetu. Bolezen se prenaša z okuženimi (steklimi) živalmi. Glavni rezervoar stekline so mesojedi (Carnivora) in cibetovke (Viverridae), ki so odgovorni tudi za vzdrževanje kužnega kroga in s tem tudi za prisotnost bolezni.

Razlikujemo dve vrsti kužnih krogov pri steklini – silvatični in urbani.




Rezervoar silvatične stekline predstavljajo ena ali več vrst mesojedih divjih živali. Tako npr. predstavlja v Evropi glavni rezervoar stekline rdeča lisica (Vulpes vulpes), v nekaterih predelih Azije pa je glavni rezervoar rakunski pes (Nyctereutes procyonoides), ki je bil v prvi polovici prejšnjega stoletja naseljen tudi na območja nekdanje Sovjetske zveze (zaradi kožuha), od koder se je razširil predvsem v baltske države in v države vzhodne Evrope, kjer predstavlja pomemben člen pri širjenju in vzdrževanju silvatične stekline. Prav tako pa so lahko rezervoar stekline tudi netopirji (Chiroptera).

 

Urbana steklina je z vidika zaščite zdravja ljudi pomembnejša kot silvatična steklina. Bolezen se zadržuje v populacijah divjih in potepuških psov, ki bolezen širijo z ugrizi. Letno zaradi stekline, povzročene zaradi ugrizov psov, umre več kot 50.000 ljudi, večinoma v nerazvitih državah Azije in Afrike. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) uvršča steklino med »zapostavljene« bolezni. Ukrepi so usmerjeni predvsem v zagotavljanje primerne post-ekspozicijske obravnave ljudi kakor tudi v izvajanje masovnega preventivnega cepljenja psov in nadzor nad populacijo potepuških psov.

V Sloveniji je bila urbana steklina izkoreninjena kmalu po II. svetovni vojni z uvedbo obveznega cepljenja psov proti steklini in drugih veterinarskih ukrepov (prepoved prostega gibanja psov, nadzor nad potepuškimi psi,...).

Zadnji primer stekline pri ljudeh je bil ugotovljen leta 1950.



 

Prenos bolezni


Večinoma se steklina prenaša preko ugriza stekle živali, ki virus izloča s slino. Virus vstopi v organizem preko poškodb kože (ugriz, opraskanina) ali z neposrednim stikom sluznic ali poškodovane kože z okuženim materialom (slina, cerebrospinalna tekočina, živčno tkivo).

Virus ne more vstopiti v telo preko nepoškodovane kože!

Po vstopu v telo se virus pritrdi na celične receptorje (živčno mišičnega stika), kjer se razmnožuje in nato potuje po živčnem tkivu proti centralnemu živčnemu sistemu. Virus potuje od mesta ugriza oziroma vstopa v organizem do centralnega živčnega sistema več dni do več tednov. Ko virus doseže centralni živčni sistem, se prične hitro razmnoževati. Nato začne potovati v nasprotni smeri v periferna tkiva, najpogosteje v živčne pleteže in slinske žleze, kjer se izloča s slino. V času nastopa kliničnih znakov je virus razširjen po celotnem telesu.

Inkubacijska doba je v povprečju od 2 do 3 mesece (lahko od 2 tedna do 6 let). Odvisna je od mesta vstopa virusa v organizem, količine virusa in tipa virusa.


 

Prijava bolezni


Steklina spada med obvezno prijavljive bolezni (Priloga 2 Pravilnika o boleznih živali, UL RS, št. 81/07). V skladu z Zakonom o veterinarskih merilih skladnosti (Ur. l. RS, št. 93/05), je treba vsak sum, da se je pojavila steklina, takoj prijaviti najbližji veterinarski organizaciji.

 

 

Potrditev bolezni


Stekline ni mogoče potrditi samo na podlagi kliničnih znakov bolezni. Če se sumi, da je žival obolela za steklino, je treba izvesti ukrepe in preiskave v skladu s Pravilnikom o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje stekline (UL RS, št. 98/13)


 

Zgodovina in širjenjne bolezni


Bolezen se pojavlja po celem svetu. Prvič je bila omenjena že v pradavnini, 2300 let pr.n.š.

Louis Pasteur, francoski mikrobiolog, je 6. julija 1885 prvič uporabil cepivo proti steklini. Cepil je 9-letnega dečka, Josepha Meistra, ki ga je ugriznil stekel pes. Cepljenje je bilo uspešno, deček je preživel. To je bil mejnik v zgodovini zatiranja stekline.

Po izkoreninjenju urbane oblike stekline v 50. letih prejšnjega stoletja, se je v Sloveniji prvič pojavila silvatična oblika stekline leta 1973, ko je bila v Prekmurju ugotovljena prva stekla lisica. V nadaljnjih letih se je steklina razširila po celotnem območju Prekmurja, vendar reke Mure, kot naravne prepreke, ni prestopila. V letu 1979 se je steklina pojavila na severu Slovenije, od koder se je razširila čez celotno ozemlje. Od takrat je v različnih obsegih stalno prisotna.


 

Ukrepi in zatiranje bolezni

 

Steklina se zatira v skladu s Pravilnikom o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje stekline (UL RS, št. 98/13).

 

 

Zatiranje stekline pri psih




Mesojede domače živali (pes, mačka) so možni prenašalci stekline na ljudi. Kar 99% vseh ugotovljenih primerov stekline po svetu pri ljudeh je posledica ugrizov psov.

Zato je preventivno izvajanje ukrepov, kot je npr. obvezno cepljenje psov proti steklini, velikega pomena v boju zoper steklino.

V državah, kjer je še vedno prisotna urbana oblika stekline, izvajajo tudi masovna parenteralna cepljenja psov (v obliki nastavljenih vab), tudi potepuških, da bi preprečili prenos stekline na ljudi.

Kljub temu, da je v Evropi steklina v večji meri že izkoreninjena, pa pomeni cepljenje hišnih ljubljenčkov enega najpomembnejših zaščitnih ukrepov.

 

 

Zatiranje stekline pri lisicah




V Sloveniji (kot tudi v Evropi) se večinoma pojavlja silvatična oblika stekline. Večina primerov stekline je ugotovljenih pri lisicah. Pri drugih živalih (pes, konj, govedo) so bili ugotovljeni primeri po tem, ko se je stekla lisica stepla z oziroma je ugriznila necepljeno domačo žival.

Peroralno cepljenje lisic proti steklini predstavlja edino učinkovito metodo zatiranja stekline pri divjih živali. Z izvajanjem te metode je večina zahodno evropskih držav steklino že izkoreninila.

V Sloveniji se peroralno cepljenje lisic izvaja že od leta 1988. Od leta 1995 se vabe polagajo s pomočjo letal. Letno se izvajata dve akciji cepljenja lisic – spomladanska in jesenska.

Spomladanska akcija lisic se izvaja pozno spomladi, konec maja in začetek junija, jesenska pa oktobra in novembra. Obdobje polaganja je odvisno tudi od vremenskih razmer (megla, močan veter, slabo vreme, ki onemogočajo letenje in s tem polaganje vab).

V vsaki akciji se položi cca. 450.000 vab. Gostota položenih vab je 20 do 26 vab/km2.


Vaba za cepljenje lisic proti stekli je sestavljena iz:

  • zunanjega ovoja (vabe), ki je namenjena privabljanju lisic; vsebuje ribjo moko, kokosovo maslo, vosek, biomarker – tetraciklin;
  • kapsula s cepivom, ki vsebuje oslabljen virus stekline (SAD B 19).

!! POMEMBNO !!


Ne dotikajte se nastavljenih vab za lisice!
O tem poučite tudi otroke!
Če najdete vabo na svojem dvorišču ali vrtu, jo primite z vrečko in odvrzite v najbližji grm ali v smeti.

Prepovedano je prosto gibanje psov na javnih mestih!

Izogibajte se stikom s potepuškimi in divjimi živalmi!

Če je prišla vsebina vabe v stik s sluznico ali svežo rano, to mesto dobro sperite in umijte z milom. Ker se vsak stik z vabo obravnava kot ugriz stekle živali, nemudoma obiščite najbližjo antirabično ambulanto!

Če vas ugrizne ali opraska potepuška ali divja žival, obiščite najbližjo antirabično ambulanto!

Ilegalni vnos psov in drugih živali, dovzetnih za steklino (mačke, beli dihurji, kune...), predstavlja veliko tveganje za pojav stekline!


 

Pojavnost v Sloveniji


Leta 1988, ko je Slovenija pričela s peroralnim cepljenjem lisic prosti steklini, je bilo ugotovljenih 1.067 primerov stekline. Po uvedbi letalskega polaganja vab je število pojavov bolezni drastično upadlo.


V letu 2008 je število primerov ponovno naraslo, predvsem zaradi visoke pojavnosti stekline na Hrvaškem, kjer zaenkrat še ne izvajajo peroralnega cepljenja lisic.




 

Koristne povezave

 

Informacijski material