Skoči na vsebino

VARNOST KRME

V preteklosti so se v Evropi na področju živil zgodile številne krize (dioksini, hormoni – MPA in BSE), katerih vzrok je bila kontaminirana krma. Zaradi tega je bila z Belo knjigo o varni hrani v državah EU uvedena nova politika na področju zagotavljanja varne hrane, ki uveljavlja princip »od vil do vilic«. Principi  iz bele knjige so bili zakonodajno uveljavljeni z Uredbo 178/2002/ES (Zakon o hrani). Nov pristop vključuje tudi varnost krme kot pomemben faktor na začetku prehranske verige.

 

Za varnost krme so odgovorni nosilci dejavnosti poslovanja s krmo. Le ti so v okviru HACCP koncepta dolžni analizirati vsa tveganja, ki bi jih določena krma lahko predstavljala za zdravje živali, zdravje ljudi in za okolje.

 

Za določene krmne proizvode npr. krmne dodatke pa je pred izdajo dovoljenja za dajanje na trg Skupnosti in uporabo potrebna analiza tveganja, ki jo opravi neodvisna strokovna inštitucija –EFSA. Ocena tveganja oziroma mnenje, ki ga pripravi  EFSA (European Food Safety Authority)  prestavlja znanstveno podlago za upravljalce tveganja pri oblikovanju zakonodaje Skupnosti. Komisija in države članice v okviru Stalnega odbora za prehransko verigo in zdravje živali upravljajo s tveganjem tako, da oblikujejo sezname snovi, ki se lahko uporabljajo v prehrani živali.

Govorimo o t.i. »pozitivnih seznamih«, kot so katalog posamičnih krmil v Uredbi 68/2013/ES,  seznam krmnih dodatkov, ki imajo dovoljenje za dajanje na trg in uporabo v skladu z uredbo Uredbo 1831/2003/ESseznam predvidenih vrst uporabe krme za posebne prehranske namene v skladu z Direktivo  2008/38/ES, oziroma o »negativnih seznamih«, kot je npr. seznam proizvodov, katerih dajanje na trg in uporaba za namene prehrane živali sta prepovedana, kakor je določeno v Prilogi III Uredbe 767/2009/ES, ter seznam glede prepovedi krmljenja predelanih živalskih proteinov rejnim živalim, namenjenim za proizvodnjo hrane z možnimi odstopanji, kot ga določa Uredba 999/2001/ES. Tu so še splošne prepovedi, določene z Uredbo 1069/2009/ES, glede krmljenja s predelanimi živalskimi beljakovinami znotraj iste živalske vrste (odstopanja možna le za ribe in kožuharje) ter prepoved krmljenja rejnih živali, razen kožuharjev, z odpadki iz gostinskih dejavnosti.

 

 

Proizvodi, namenjeni za živalsko krmo, lahko vsebujejo nezaželene snovi oziroma kontaminente, ki lahko neposredno ogrozijo zdravje živali ali zaradi svoje prisotnosti v živalskih proizvodih posredno ogrozijo zdravje ljudi ali okolje. Pri določanju maksimalne vsebnosti neželenih snovi v krmi se upošteva toksičnost teh snovi, njihova sposobnosti za biološko kopičenje in njihova razgradljivost. Maksimalne vsebnosti nezaželenih snovi so v krmi določene v Direktivi 2002/32 ES. Določbe Direktive 2002/32/ES so v slovenski pravni red prenešene s Pravilnikom o pogojih za zagotavljanje varnosti krme (Uradni list RS, št. 58/2011).

 

 

Pri uporabi proizvodov, namenjenih za živalsko krmo obstajajo še druge omejitve kot so npr. mikrobiološki kriteriji. Trenutno na nivoju Skupnosti mikrobiološki kriteriji še niso določeni, zato veljajo nacionalni kriteriji. Mikrobiološki kriteriji krme za Slovenijo so predpisani v Pravilniku o pogojih za zagotavljanje varnosti krme (Uradni list RS, št. 58/2011).

 

KDAJ KRMA NI VARNA?

 

Krma ni varna, če ne izpolnjuje zahtev iz 15. člena Uredbe 178/2002/ES.

 

V skladu z določbami 2. odstavka 4. člena Pravilnika o pogojih za zagotavljanje varnosti krme, krma ni varna, če:

1. vsebnost neželenih snovi presega najvišjo dovoljeno mejno vrednost, določeno v Prilogi I Direktive 2002/32 ES;

2. ne ustreza minimalnim mikrobiološkim kriterijem iz Priloge, ki je sestavni del tega pravilnika, ali mikrobiološkim kriterijem, določenim s predpisi Unije, ali

3. se v njih ugotovijo snovi, za katere ni predpisana najvišja dovoljena mejna vsebnost, vendar pa ocena tveganja, ki jo zagotovi UVHVVR ali Evropska Komisija, potrdi tveganje za zdravje ljudi oziroma živali ali za okolje.

Krma ni varna tudi, če vsebuje prepovedane snovi npr. ostanke zdravil, snovi katerih uporaba je prepovedana v skladu z Uredbo 999/2001/ES - tkiva živalskega izvora, snovi iz Priloge III Uredbe 767/2009/ES