Skoči na vsebino

POGOSTA VPRAŠANJA STRANK IN ODGOVORI

HIGIENA KRME – Vprašanja in odgovori

(dokument SANCO/3655/2005)

1. Ali kmetje, ki sami ne proizvajajo krme, temveč jo le dajejo živalim

a) spadajo v obseg te uredbe?

Da. Obseg Uredbe o higieni krme (Uredba (ES) št. 183/2005) zajema tudi krmljenje živali za proizvodnjo hrane. Zato kmetje spadajo v obseg te uredbe že s tem, ker krmijo svoje živali, ne glede na to, ali krmo sami proizvajajo ali ne. Če kupujejo iz drugih virov vso krmo, ki jo porabijo, morajo izpolnjevati le zahteve iz Priloge III, in ni jim nujno treba uvesti in izvajati sistema HACCP.

b) spadajo v kategorijo upravljavcev obratov na področju krme?

Da. Uredba o higieni krme opredeljuje »upravljavca obrata na področju krme« kot »fizično ali pravno osebo, odgovorno za zagotavljanje, da so izpolnjene zahteve te uredbe v obratu na področju krme, ki ga vodijo«. Kmetje, ki dajejo krmo živalim, morajo izvajati tudi z neko obliko skladiščenja krme. Zato morajo zagotavljati, da so izpolnjene ustrezne določbe iz Priloge I, in v tem smislu so upravljavci obrata na področju krme.

c) morajo biti registrirani?

Da. Uredba o higieni krme določa v členu 11: »Upravljavci obratov na področju krme ne smejo delovati brez registracije ali odobritve«. Ker se šteje, da so ti kmetje upravljavci obratov na področju krme, morajo biti registrirani. Poleg tega so kmetje, ki gojijo živali za proizvodnjo hrane, upravljavci obratov na področju krme in zanje velja obveznost registracije v skladu z Uredbo o higieni hrane (Uredba (ES) št. 852/2004).

2. Ali prevozniki krme spadajo v obseg te uredbe?

Da. Nacionalni pristojni organi morajo uvesti sistem, ki jim omogoča pregled vseh podjetij z dejavnostjo na področju prevozništva krme, vendar zaradi tega še ni treba zahtevati registracije ali odobritve za vsak tovornjak ali poštni urad. Ustrezna prevozniška podjetja registrira nacionalni pristojni organ.

3 Ali premični mešalniki krme, prodajalci krme na drobno in trgovci s krmo spadajo v obseg Uredbe o higieni krme?

Da. Vse te dejavnosti spadajo v opredelitev pojma »upravljavec obrata na področju krme«.

Trgovci, ki delujejo zgolj kot posredniki in ne izvajajo nobene fizične dejavnosti v zvezi s krmo, se kljub tem štejejo za upravljavce obratov na področju krme, ker delujejo kot distributerji krme. V praksi bi bila glavna obveznost, ki bi jo morali izpolniti, ta, da dosegajo skladnost z zahtevami o sledljivosti, kakor so predpisane v Prilogi II.

4. Kje se začne pojem upravljavec obrata na področju krme? Na primer, ali bi morali rudarsko podjetje, ki zelo majhen del svoje proizvodnje le prodaja na področje krme, šteti za obrat na področju krme? Bi morali proizvajalca stranskega proizvoda v živilskem sektorju šteti za obrat na področju krme?

Kadar je proizvod namenjen za uporabo v krmi – ali vsaj za morebitno uporabo kot krma – ga je treba šteti za krmo, četudi ga je treba nadalje obdelati, da izpolnjuje zahteve o varnosti. Proizvodi so krma, četudi so le delno obdelani/predelani (člen 3(4) Uredbe (ES) št. 178/2002), razen če se štejejo za snovi, namenjene tehnični uporabi, ki ne smejo vstopiti v prehransko verigo ljudi. Krma mora biti varna (člen 15(1) Uredbe (ES) št. 178/2002). Za proizvajalca se šteje, da je upravljavec obrata na področju krme.

Določbe člena 5(6) Uredbe o higieni krme, ki navajajo, da »morajo upravljavci obratov na področju krme in kmetje pridobivati in uporabljati krmo le iz obratov, ki so registrirani in/ali odobreni v skladu s to uredbo«, omogočajo pristojnim organom, da lažje opredelijo upravljavce, ki spadajo v obseg te uredbe.

Pristojnim nacionalnim organom ni treba voditi dveh registrov za upravljavce, ki sočasno spadajo v obseg Uredbe o krmi in Uredbe o hrani, vendar pa morajo v registru navesti dejstvo, da poslovne dejavnosti upravljavca potekajo na obeh področjih.

5. Kaj pomeni besedilo »majhne količine primarne proizvodnje krme« v členu 2(2)(d)?

Definicija EU za »majhno količino« ne obstaja. Določiti jo morajo pristojni nacionalni organi.Slovenija je majhne količine krme definirala v Pravilniku o registraciji obratov primarnih proizvajalcev živil in krme rastlinskega izvora (Uradni list RS, št. 79/06). Majhne količine krme iz primarne proizvodnje rastlinskega izvora so vse količine krme, ki jih nosilec dejavnosti dobavlja neposredno kmetijam kot končnim potrošnikom na lokalnem območju. Lokalno območje je celotno območje Republike Slovenije.

6. V skladu s členom 1(2)(c) Uredbe o higieni hrane (Uredba (ES) št. 852/2004) so upravljavci obratov, ki dostavljajo majhne količine primarnih proizvodov končnemu potrošniku ali lokalnim maloprodajnim obratom, ki neposredno oskrbujejo končnega potrošnika, izključeni iz obsega te uredbe. Ali to pomeni, da so ti upravljavci izvzeti tudi iz obsega uredbe o higieni krme, ne glede na to, kakšne dejavnosti izvajajo?

Da. Povezavo med higieno krme in higieno hrane v tem smislu zagotavlja člen 2(2)(b) in (d) Uredbe o higieni krme.

8. Kaj zajema pojem »primarna proizvodnja«?

Uredba o higieni krme opredeljuje le pojem »primarna proizvodnja krme«, in ne pojma primarne proizvodnje na splošno, in se navezuje le na proizvodnjo kmetijskih izdelkov in proizvodov. Ekstrakcije mineralov v rudarskem podjetju ni mogoče povezovati s primarno proizvodnjo krme. Pojem enostavne fizične obdelave zajema postopke čiščenja in sortiranja žit ter sušenje trave na soncu, ne zajema pa umetnega sušenja ali mletja.

9. Kje je meja med postopki, za katere velja Priloga I, in postopki, za katere velja Priloga II, v zvezi z dejavnostmi prevoza, skladiščenja in ravnanja s primarnimi proizvodi?

Dejavnosti prevoza, skladiščenja in ravnanja s primarnimi kmetijskimi proizvodi med kmetijskim gospodarstvom in drugim obratom se štejejo za dejavnosti, povezane s primarno proizvodnjo krme, in zato zanje veljajo zahteve iz Priloge I. Od trenutka dalje, ko primarni kmetijski proizvodi prispejo v drug obrat za nadaljnjo obdelavo in/ali ravnanje z njimi, se ne štejejo več za primarne kmetijske proizvode. Za vse nadaljnje postopke veljajo zahteve iz Priloge II.

10. Katere vrste dejavnosti zajema člen 5(1)(c) (»mešanje krme za izključne potrebe lastnega gospodarstva, brez uporabe dodatkov ali premiksov, ki vsebujejo dodatke, z izjemo dodatkov za siliranje«)?

Namen zakonodajalca je bil, da namerno izključi mešalnike krme na lastnem gospodarstvu iz obveznosti Priloge II, pod pogojem, da ne uporabljajo krmnih dodatkov ali premiksov, ki vsebujejo krmne dodatke (z izjemo dodatkov za siliranje). Za mešanje krme z dopolnilno krmo za izključne potrebe lastnega gospodarstva veljajo le zahteve iz Priloge I, in upravljavcem takih obratov ni treba izvajati postopkov na podlagi načel HACCP. V vseh drugih primerih, kakor je uporaba premiksov, ki vsebujejo krmne dodatke, v postopkih mešanja krme na lastnem gospodarstvu, pa morajo mešalniki krme na lastnem gospodarstvu izpolnjevati zahteve iz Priloge II.

11. Ali se mobilni mešalniki krme lahko štejejo v primarno proizvodnjo?

Ne. Člen 5(1)(c) sme veljati le, če kmet sam izvaja mešanje krme. Od trenutka dalje, ko kmet postopek mešanja krme prenese na mobilni mešalnik krme, se ta postopek ne more več šteti za postopek, povezan s primarno proizvodnjo.

12. Katere vrste dokazov mora predložiti podjetje, da izpolnjuje zahteve v zvezi s HACCP, kakor je predvideno v členu 7?

Odločitev o tem, katere vrste dokazov mora predložiti podjetje ter kaj pomeni besedilo »ob upoštevanju vrste in velikosti obrata na področju krme«, je prepuščena pristojnim nacionalnim organom.

13. Ali morajo upravljavci obratov na področju krme imeti uvedene finančne garancije iz člena 8 že s 1. januarjem 2006?

Ne. Uvedba obveznega sistema finančnih garancij je pogojena s predložitvijo zakonodajnega predloga, ki ga da Evropska komisija in ga sprejmeta Svet Evropske unije in Evropski parlament v postopku soodločanja.

14. Ali mora biti obrat, ki je odobren v skladu z zahtevami, predpisanimi v Direktivi 95/69/ES, odobren tudi po celotnem postopku odobritve v skladu z Uredbo (ES) št. 183/2005?

Ne. Ker Uredba (ES) št. 183/2005 ne uvaja nobenih posebnih dodatnih zahtev v primerjavi z Direktivo 95/69/ES, ostane v veljavi odobritev, priznana v skladu z Direktivo 95/69/ES. Vendar mora upravljavec obrata predložiti dokaze o tem, da izvaja sistem na podlagi HACCP, in da izpolnjuje zahteve iz Priloge II.

15. Kakšne informacije morajo uradno sporočati upravljavci, ki so odobreni ali registrirani v skladu z Direktivo 95/69/ES in omenjeni v členu 18(1)?

Namen tega uradnega sporočanja je, da upravljavci obveščajo pristojne organe, da podjetje, ki so ga registrirali/odobrili, še vedno obratuje.

16. Za koga velja dveletno prehodno obdobje, predvideno v členu 18(3)?

Ta odlog za predložitev izjave iz člena 18(3) velja le za upravljavce, ki niso bili odobreni niti registrirani v skladu z Direktivo 95/69/ES, in se zanje zahteva odobritev/registracija v obsegu Uredbe o higieni krme. Ne glede na to pa morajo vsi upravljavci obratov na področju krme izpolnjevati ustrezne zahteve iz Uredbe o higieni krme s 1. januarjem 2006, kar pomeni, da neizpolnjevanje teh zahtev predstavlja kršitev, četudi upravljavec še ni predložil izjave pristojnim organom, da izpolnjuje pogoje, predpisane v tej uredbi.

17. Kako naj bi izgledal seznam registriranih obratov?

a) Ali se bo zahtevala edinstvena identifikacija?

Uredba o higieni krme ne zahteva več posebne edinstvene identifikacije za obrate na področju krme, za katere se zahteva registracija. V členu 18(4) priznava že obstoječe sisteme registracije, ki jih je treba navesti v sklicu.

b) Ali bo seznam objavljen?

Pristojni organ mora voditi posodobljene evidence obratov, ki jih registrira, v enem ali več nacionalnih seznamih. Države članice morajo javnosti omogočiti dostop do teh seznamov registriranih obratov.

Pristojni organ mora tudi uvesti seznam odobrenih obratov in ga predložiti Evropski komisiji. Seznam odobrenih obratov na ravni EU  sestavi Evropska komisija do novembra 2007.

Ker smejo upravljavci obratov na področju krme pridobivati in uporabljati krmo le iz registriranih in/ali odobrenih obratov, se od njih pričakuje, da so sposobni dokazati, da so njihovi dobavitelji registrirani/odobreni, ali da so predložili prijavo ali vlogo ustreznim pristojnim organom v skladu s členom 18(1) oziroma s členom 18(2) Uredbe o higieni krme.

19. Kakšen status imajo navodila o dobri praksi?

Izvajanje navodil o dobri praksi je prostovoljno. Kot napotilo jih lahko uporabljajo pristojni nadzorni organi od trenutka dalje, ko jih uradno priznajo pristojni organi. Upravljavci lahko odstopajo od prvotnih navodil v nekaterih točkah, vendar morajo dokazati, da jim druga pravila, ki veljajo pri njih, omogočajo izpolnjevati zahteve v zvezi s higieno krme. Nacionalna navodila imajo enakovreden status kakor navodila Skupnosti.

20. Ali lahko navodila o dobri praksi presegajo zakonodajo?

Navodila ne smejo vsebovati zahtev zunaj obsega zakonodaje in se morajo omejevati na navodila o higieni in načelih HACCP. Obstoječi programi upravljanja s kakovostjo in trgovinski programi, podprti s certificiranjem in sistemi presoj, ki vsebujejo zahteve, ki presegajo zahteve o higieni in v zvezi z načeli HACCP, ne izpolnjujejo zahtev iz člena 21 Uredbe o higieni krme, kot navodila o dobri praksi.

21. Ali naj bi nacionalna navodila o dobri praksi ocenjevali pristojni organi vseh držav članic EU?

Ne, le nacionalna navodila o dobri praksi je treba predložiti v oceno pristojnim organom zadevne države članice.

22. Ali Uredba velja za hrano za hišne živali?

Da, zlasti za proizvodnjo hrane za hišne živali. Vendar pa Uredba o higieni krme ne velja za hranjenje hišnih živali niti za maloprodajne trgovine, ki prodajajo hrano za hišne živali.

23. Kako naj si pravilno razlagamo izraze »kadar je potrebno«, »kadar je primerno«, »ustrezno« in »zadovoljivo«?

Kadar so v prilogah k Uredbi o higieni krme uporabljeni izrazi »kadar je potrebno«, »kadar je primerno«, »ustrezno« in »zadovoljivo«, morajo pristojni organi določiti, ali je zahteva potrebna, primerna, ustrezna ali zadovoljiva za doseganje ciljev uredbe. Pri tem je treba upoštevati vrsto krme in njeno predvideno uporabo.

Ne glede na to pa je mogoče pričakovati, da bi se v posebnih okoliščinah upravljavci obratov na področju krme lahko odločili za drugačen pristop. V takem primeru bi upravljavci morali upravičiti svojo izbiro na podlagi načel HACCP ali operativnih postopkov. V takem primeru so jim lahko v pomoč tudi navodila o dobri praksi.

24. Ali morajo upravljavci obratov na področju krme, ki morajo izpolnjevati zahteve iz Priloge II, odvzeti in hraniti vzorec vsake sestavine krme?

Ker je namen odvzema in shranjevanja vzorcev izpolnjevati zahteve sledljivosti, predpisane v splošni zakonodaji o hrani (tj. označevanje vseh sestavin in končnih proizvodov, za eno stopnjo nazaj in za eno stopnjo naprej), je treba odvzeti vzorec vsake posamezne šarže vsake sestavine krme.

25. Kako dolgo je treba hraniti vzorce?

Vzorce je treba hraniti na voljo pristojnim organom v obdobju, ki ustreza obdobju uporabe, za katero se določena krma daje na trg, in mora segati vsaj do konca roka njene uporabnosti.

26. Ali Uredba nalaga zahteve v zvezi z notranjo sledljivostjo?

Osnovne zahteve o sledljivosti, predpisane v splošni zakonodaji o hrani, ne silijo upravljavcev, da bi morali uvesti povezavo (tako imenovano notranjo sledljivost) med vhodnimi in izhodnimi proizvodi. Ne glede na to pa pristojni organi menijo, da iz logike člena 18 izhaja, da upravljavci morajo uvesti določeno stopnjo sledljivosti v obratih na področju hrane. Zato je treba tudi upravljavce obratov na področju krme spodbujati, da razvijejo sisteme notranje sledljivosti, prilagojene za vrsto dejavnosti, ki jo izvajajo (predelava, skladiščenje, distribucija krme itd.). Odločitev o ravni podrobnosti notranje sledljivosti je prepuščena upravljavcu obrata, sorazmerno vrsti in velikosti obrata. V nekaterih državah članicah pristojni organi zahtevajo od upravljavcev, da vključijo izgubo sledljivosti kot ključni element v svoj sistem HACCP tako, da določijo kritične točke sledljivosti.

27. Kako dolgo je treba hraniti evidence?

Ni posebne pravne obveznosti glede najmanjšega/najdaljšega obdobja za hranjenje evidenc na področju zakonodaje o krmi.  Zato se je treba sklicevati na smernico o izvajanju splošne zakonodaje o hrani, poglavje II 3.2.(vi), ki določa splošno pravilo, da se evidence hranijo v obdobju 5 let.

To splošno pravilo pa je mogoče prilagoditi glede na vrsto proizvoda, njegov rok uporabnosti, državo izvora, bistveno pri tem pa je, da se evidence hranijo vsaj v obdobju roka uporabnosti + 6 mesecev